Takrat sem začela svojo pot dela z otroci. Prva skupinica je štela zgolj 4 otroke (saj sem bila še sama za vse) razpona 1 - 3, najmlajši je bil otrok s posebnimi potrebami. To je bilo prvo varstvo otrok, ki je vključevalo terapijo s pomočjo živali. V času porodniškega dopusta sem se povsem umaknila iz poslovnega sveta ter se posvetila svoji hčerki in čudovitju materinstva. Ob vrnitvi na delo sem p
rvič zaposlila, saj se s hčerko v skupini nisem mogla vsem posvetiti enako. Moj večni moto: delaj dobro ali ne delaj. Ta moto še danes vodi v odločitvah.
Ko je moja deklica dopolnila 2 leti, sem se usmerila na novo pot. Ker ne morem povzročiti, da bi svet postal le lep in prijazen, je morda najboljša popotnica, ki ji jo lahko dam, možnost izbire in ustvarjanja. Ustanovila sem Zavod za razvoj empatije in ustvarjalnosti Eneja, ker je to usmerjenost, ki lahko vključuje katerokoli človekovo dejavnost. Da, ustvarjam zanjo. Še dobrih 20 let imam časa. Zasebni vrtec Lunba nosi ime po terapevtski muci Lunbi (črna muca v logotipu). Zakaj ime po njej? Ker je bila njena mama domača mačka, oče pa divja mačka, kar se izredno pozna na njenem značaju. Je ljubko nežna muca, ki se rada crklja in ne reagira obrambno, a hkrati se ves čas čuti njen neodvisen, neopredeljen, divji duh (npr. če jo omejiš se giblje kot divji konj v ogradi, kljub 11-im letom življenja z ljudmi).
Te nasprotujočime si karakteristike me spominjajo na naše največje zaklade: otroke. Tako zelo so naši - in hkrati niso naša last. Vsak povsem svoja osebnost, ki na svojstven način soustvarja svojo pot.
Zmajčica na logotipu je moja Eneja, deklica rojena v kitajskem letu zmaja. Petje in ples na obrobju mesta.
Začeli smo z varstvom, nadaljujemo z vrtcem. Ustvarjamo s srcem, vsak dan nudimo otrokom kar želim dati svoji deklici: lepe, prijetne dni, varno okolje, ljubečo skrb, osamosvajanje, znanja za umeščanje v svet, ki jih obdaja. Nina Ilič, direktorica